Rajko Brajdić Šajnović, Jože Livijen, Jožek Horvat-Muc, Romeo Horvat Popo

Antologija Romske Poezije- Slovenija

Sarajevske Sveske br. 39-40

Rajko Brajdić Šajnović

Prosjačenje

Od vasi do vasi,
od hiše do hiše
gazita sneg
mati in sin.

Gazita snežne zamete:
Skozi bele planjave,
temne goščave,
travnike, njive....

Škripajoče stopinje,
poledeneli lasje,
zmrznjene cunje,
hladne roke...

Od vasi do vasi,
od hiše do hiše
gazita sneg
lačna mati in sin.

Polni se polni
mamina cula...
Snežinke pa padajo,
padajo z neba.

Mangibe

Od gav dži gav,
od kher dži kher
gazonen jiv
mama i čhavo.
Gazonen du baro jiv:
čizu parni jivani ravnica,
kali guščava,
tramniki, njive...

Koraki škripinen,
zmrzinde balora ledostar,
zmrzinde gadora jivestar,
Šilale vastora....

Od gav dži gav,
od kher dži kher
gazonen jiv
bokhali mamica i čhavoro.

Pheri pe pheri,
mamicakaro gonoro...
Jivoro pa perudi,
perudi zuru nebo.

Črna koža

Gospod sodnik,
lepoo te prosim...
O Bog!
Ne sodite mi,
gospod sodnik,
po barvi kože...
Sodite mi,
gospod sodnik,
človeško...
Po srcu.

Cigan

Danes sem tu,
jutri sem tam;
včasih me ni,
lahko pa pridem.

Če sam –
me vidiš;
če nisem –
me ni.
Sem kot rosa,
ki pride,
ali pa je ni.

Danes sem tu,
jutri sem tam,
saj vendar veš,
da sem cigan.

Sonce

Sonce, tebe krivim, ker si hudobno.
Čutim, da me ne ceniš,
da ne spoštuješ drugačnosti,
da se sramuješ moje črne kože...
Krivim te za moje trpljenje.

Zakaj si me spregledalo – odrinilo,
za temne oblake nesrečnega skrilo?
Zakaj si me porinilo v temno brezno
in me v črnih globinah samega pustilo?
Zakaj si me, revnega cigana zapustilo?

O sonce, usliši moje prošnje,
o sonce, razgni te temne oblake,
te grde sive cmerave spake!
O sonce, daj mi veliko svetlobe,
ogrej me in reši moje rojake!

kale grdo sivo asene pe čhavora!
O kham, ana mange but svitlo ljuči,
čačar mande i rešin mra žlahta!

Jože Livijen

Kaj s tisti časi

Daleč so dnevi,
ko je Monzi, naš ciganski dovač,
nesel brane v deveto vas
in ko smo kot mulci
ponči posedali na tesiti panj,
na katerem je ždel sam vrag
in zganjal svoj direndaj?
Kje so tisti časi,
Ko je moj ded pripovedoval
pravljice globoko v noč
in ko so prežali duhovi okrog anšega ognja,
smo jih mulci vedno gnali proč,
metajoč za njim žareča oglja.
Kje so tisi časi,
ko smo hoteli ukrasti
skrivnosti babičinih čarovnij,
da smo vedno zbežali
od njenih letečih skrinj!
Kje so testi časi,
ko smo se skrivali
izpod babičinega krila od škaratov,
ker smo se bali temne noči,
pa čeprav nas je bilo devetoro bratov?

Dalč,dalč so tisti dnevi,
zbledeli so kot stare slike,
zaman za njimi so solze,
ker so pesmi in pravljice
šle v gore.

Kaj hi udala cejtića

Dur hi u devesa pal,
kada u Monzi, amaro romano kovač,
lažlahi u brani andu enjato gaf
te kada u čhavore prik bešahahi i rat
upu teržekća,
upe sej bešlahi u beng
te kerlaho pro direndaj?
Kaj hi udala cejtća,
kada šunahahi u paramisća andi bari rat,
phiranhi u čoenja keril amende,
len u čhavore mindik kezdinahahi i hovel pal lende.
Kaj hi udala cejtića,
kada kamahahi te čhorel
tajni babakre čohanjipi,
mindiha žahahi anšik
angje lakre lateče skrinji!
Kaj hi udala cjetća,
kada men garuvahahi
tel babakri rokja,
kaj kala ratćatar darahahi
te pal enja phrala sinjamahi?

Dur,dur hi udala cejtća,
phurdile sar u phure kipi,
hijaba ni pal lende te rol,
mašuda kaj sa paramisća te djaja
Gele minduha te slo.

Dedkova kovačija

Oljenka potihoma mežika,
ko mehu razširijo si lica,
vsepovsod visijo saje,
kot črni hidič se vrtinčijo igraje.
Ko kladivce po nkovalu cinglja,
je v kovačiji direndaj,
saj potem poje mu kladivo,
vsem zlodejem v svarilo.

Dadek dala ključe,
ki odpirajo vas vrata,
iz železa delajo se sanje,
veržice iz zlata.

Našega dedka pipa
mu kot iz lokomotive hilpa,
v očeh mu čuden lesk gori,
črn od saj je kot hudeč.

Urok

Nak vrata česen,
okrog vratu rdeči trak,
naš Loli je bolan,
naš Loli je uročen.

Kaj pa zdaj,
ne more pomči me zdravnik,
ne vroči čaj,
še manj pa apirin.

Treva mu zdravilo iz sanj,
iz pravljic čarobni prah,
okrog vratu rdeči trak,
da naš Loli spet bo zdrav.

Stava

Nekje tam v šaši,
čutno cigan goslači,
a glej, v grmovju, nepridipravi
hudir levo uho nastavi.

Nečiste nisli mu blodijo po glavi,
pa stopi iz grmovja in ciganu pravi:
Čuj cigan, jez bom goslačil,
ti me boš po hrbtu vlačil.
Če ti boš dlje goslačil,
te ne bom zasačil,
če bom dlje na strunah vlačil,
te v peklu bom nagačil.

Brez konca, a hudirju glasbe zmanjak,
cigan že vas opotečen,
da konec muk je, ves presrečen,
hidiča sam zajaha.

Še zdaj tam v šaši
lahko prisluhnete tej zdrahi,
kako hudir poten pleše
in s kopiti iskre kleše.

Osel

Nepridiprav je naš osel,
z vozom nihče z mesta ga ne spravi,
ima nek važnejši posel,
muhaste misli mu blodijo po glavi.

Vsak zgubi, kdor nadenj stavi,
da naj ustvi, mu gospodar ukaže,
pa ubere jo tja po trati
in se ustavi – ko mu paše.

Jožek Horvat – Muc

Stari godec

Ko stari godec zaigra
Želje polne so iz srca.
Polno misli boljšega
Ko stara violina zaigra.
Željni kruha so otroci
Dolge vrste ust so lačni.
Kaj nam je želeti
Le hrane otrokom dati.
Veselja godec priigra
Ko stara violina zaigra.

Phuro hegeduvauši

Kada u phuro hegeduvauši cidel
u kivanšugo andru vodji pe sikaul.
U gondi mistu feder
kada i hegeduva cidel.
Kivaunijnen u mauro u čhavore
But hile bukhaule.
so hi mange te kivaunijnel
le čhavoren haube te del.
I vouja cidel u hegeduvauši
kada i phuri hegeduva cidel.

Mene ljubiš

Kako naj vem,
če te ljubim,
če moja si,
tajila si.

Smejiš se sreči,
pustiš me in greš,
moje sanje kradeš,
mene ljubiš.

Lagala si me,
srce si ubila,
solze prevarala,
sebi bolečino si zadala.

Ti moja boš

Kupil bom kolo,
Nanj rože bom dal,
Okoli tebe plesal bom,
Na ves glas bom zapel.

Ogenj naj gori,
Bolečina naj ne mine,
Ti moja boš.

Sončev žarek videl ne bom,
Tebe iskal bom,
Ti boš moja.

Vragu me boš poslala,
Srce mi boš ukradla,
Ti moja boš.

Poglente me , poslušajte me

Po svejti smo dosti odili,
Krv pa skuze smo vseposedi vidli.

Naša kolu dale nej so šli,
Konje so nam vkraj zeli.

Nevole pa skrbi so nam pistili,
Božič pa novo leto smo zgibili.

Poglente me, poslušajte me,
Kak molin pa srečo nazaj si želim.

Poglente me , poslušajte me.
Srečen božič pa novo leto vam želim

Romeo Horvat Popo

Nevo berš kurkure

Pru nevo berš kirin phijraf,
friš kurkure le auri rikirav.
Zaru tikne pre som sar čhavuro,
sar čhavuro som kurkuro.
U ausva mange tijl čak čujun,
u pre tu va mange čak mujon.
Zaru gra pru čaunga pijom,
pru aur vilaugo mange gijom.
Sako žaunel sou čoro soma,
te mikj ujoma tena mange gijoma.

Šun so tuke phukavau

Te dijas,
Man pru bijaf akharajs.
Te aučheha tu kurkure,
na ovna zi tute tre čhavure.
Niko adau na žanla,
sar tut tri žuvli kamla.
Na trumes nikaske te phukaul,
kaj na žaunes nimi zumi te taul.

Serdicakre

Hi voujašno čak jik Rom,
khauj hilen nevu drom.
Amen serdicakre akhauren paul,
ne žas amen zu Kuzmič mojakro te hal.
Valasu pumen u čhauja auri čhikiren,
ham pali piščakre čhave mijren.
Te mange Serdice piranja lau,
manca site smuči ležau.
Adij u čhave u motordja thovna,
habisti lenca amare čhauja ovna.

Kalu Rom

Šunen manušale, šunen le murše kale.
Man pirani sinja, avre peske linja.
Buter šoha laha ne ovau,
auvra čauče mange lau.
Tena man kaumes, žaunaf khaj mandar daures.
Tu akaun phines tru voudji dukhal,
khauj čauče me tut mukaf.

Mladenka Šarkenzi

Beseda mama

V mrzlih dneh.
V prsih ogenj bolečine gori
duš,
krvavi.

Žalost
ostaja z mano.

Ne spoznam se več
v ta iskanja
v večni boj
me pelje strah v očeh.
Moj solze so resnica živih dni
močnejše od mene.

Zajele moje majceno telo
Zgodba živih besedi
Solze
zid trpljenja,
z njim se poraja
moj jaz življenja.

Zdaj še
Samo srce prosi
reši
kdor me mora,
skozi skolo mojih solza
Nekok vodi čolnič odrešenja

O reče dej

O rečo dej,
ane šudre čive,
ane kolin jag dukamasi pabol,
mudarol, ratvarol.

Bibahtalipe ačol manca.

Ni pinčarama više, ane gova
rodipe,
ane gova maripe,
inčarol ma daralipe ane jaka,
mungre jasva čačipe čuvde čivesa,
po zurale mandar.

Ilje mangro cikno telo,
Lafi čuvdane rečura,
jasva, o zido trpinasko,
Mungro životo.

Kana samo još mungro ilo mančol,
rešitu ma, ako šaj,
preko mungre jasva,
konik inčarol broko rešimasko.

Gospod

Gospod, tvoja pota so skrita,
tvoje dlani,
nemo polagaš na zemljo.
Tvoji koraki objemajo svet,
tvoji srce spremnjaš
v podobo človeka.

V zibel položiš otroka,
v siju blage duše zliješ se mu v srce.
Razkriješ mu svoj križ trpljenja,
povabiš ga na pot,
Srce, luč tvojega odrašenja,
to bo moja pot.

Gospod, našel te bom,
sledil tebi, tej svetlobi,
Ki na poti mi stoji.

Zdaj pridi moj Angel miru!
Vstala bova iz te zibke
In šla na pot,
Gospod, ti v zarji me slaviš.
Vem, da blizu
si z menoj,
zato zdaj šel bom za teboj.

Molk

Molk, tušin noči,
Le kdo v njej trpi?
Morda so le slepe oči,
ne vidijo, ne govorijo,
pa vendarle v tišini
molka trpijo.

Dan je temna cesta,
nekomu kot mati zvesta.
Danica je levica,
za njega kraljica.

Na sredi livade,je obsedel,
kot zvonček obesil je glavo.
Zakaj, ko prej še tako,
lepo je pel.

Še zadnjič želel je,
da priletela bi jata ptic,
šepnila, bi mu na uho,
kako je v belem sveu lepo,

Ni bilo večpetja ptic,
ni bilo jih na uho.
Povesil je glavo,
umolknilo je to mlado srce,
molk, odgovor mu bo.